Blog Arijke

Blog (naravne) blondinke

Kdaj je “pametno” razmišljati o skupnem življenju?

Zapisano pod: Ljubezen, dilema dneva — mojcka ob 22:13, 21.03.2008

Hja, najbrž po skoraj dveh mesecih še ne. No, razlika je v tem, kdaj začneš razmišljati in kdaj začneš aktivno delovati v to smer. Seveda je na začetku skupne poti vse sladko in se partnerja težko ločita. Kaj je pa lahko lepšega, ko se zvečer stisneš1, zjutraj pa se lahko še malo pocrkljaš, predno se lotiš projekta stres v službi. Ko te zjutraj predrami vonj kavice in pripravljenega zajtrka ali pa samo poljub za uspešen dan. Baje nisem več šolarka in zadeve se lahko odvijajo hitreje, kot pa pol leta samo držanje za roke – kot v osnovni šoli. Vsekakor me je prijatelj presenetil z vprašanjem, če že kaj razmišljam, da bi se preselila k mojemu dragemu. Halo!? Seveda razmišljam in sanjam, kako bi bilo to pa res nekaj enkratnega. Toda moji starši ga sploh še niso spoznali. Tudi sama ga najbrž še nisem, sedaj se mi samo svita lahko, kaj me čaka. Med jutranjim gužvanjem proti prestolnici sem mu mimogrede omenila pogovor o moji selitvi. Hm, obljubila sem si – nedavno tega nazaj – da svojega lubija nikoli ne bom več prestrašila z mislijo o skupnem življenju, niti ne bom razmišljala tako hitro o tej temi. Niti se s prijateljicami ne bom pogovarjala o tem. Nikoli ne veš, kdaj se bo zarečeni kruh tako naredil, da lahko odpreš svojo pekarno. :) Jasno, da ni nobenega logičnega vzgiba, da bi v tem kratkem času bil skupni brlog povsem normalen. Po drugi strani pa se mi zdi to ena najbolj samoumevnih situacij. Prehitevava čas, prehitevava dogajanje, prehitevava vse, kar mi je bilo poznano. Obema pravzaprav. Ne da bi komplicirala ali pa da bi čutila tresoča kolena, ampak z prenagljeno odločitvijo ne bi rada ogrozila vsega tega, kar imava. Verjamem, da bova začutila, kdaj bo najbolj primeren trenutek.

Me pa taki trenutki, kot so danes, pripravijo do tega, da bi najrajši spakirala in šla v svoj brlog. Pa kaj potem, če je velika noč, se mora zato vse brezpogojno svetiti in jajca morajo biti najlepše pobarvana in vsako leto drugačna? Je potrebno garati, da si pri nedeljskem zajtrku nadvse utrujen2? Morda sem razvajena, ker mi doma ni potrebno veliko migati, se pa zavedam, da bom, ko bom na svoje, morala spremeniti navade gospodinjenja ali pa jih sploh ustvariti. Samo ne mi težiti s spomladansko generalko na sončen dan in frišen sneg. Še dobro, da je za jutri fantastična vremenska napoved – idealna za smučanje. Še dobro, da je tak vreme na dneve, ko sem frej.

Kreiranje skupnega brloga bo popolnoma spontana stvar. Naj bo.

  1. pa čeprav polovica parčka vneto zagovarja spanje v diagonalo in prosto izbiro pokrivala – bolj toplega ali bolj ‘hladnega’ []
  2. in zaradi tega spiš celotno velikonočno vigilijo []
  • Share/Bookmark

Pomlad?

Zapisano pod: Zakaj moji sosedje ne morejo spati? — mojcka ob 18:29, 18.03.2008

Svetovna kombinacija Big foot mame in Ansambla Lojzeta Slaka.
Pa ne samo zato, ker je zanimiva izvedba. Besedilo in melodija – ZAKON!

  • Share/Bookmark

Samoumevnost je v partnerstvu nemogoča!

Zapisano pod: Ljubezen, Šport — mojcka ob 18:04, 18.03.2008

Niti dva meseca še nista minila, odkar nisem več na tržiču. Na trgu samskih. Sem res toliko starejša, da lahko vse poteka s svetlobno hitrostjo? Da se počutim, kot da sva dva stara zakonca, ki sta še vedno zaljubljena in komaj čakata, da se ponovno vidita… Da se mi zdi vse tako samoumevno. Mislim, da v partnerstvu kompliciranje in težačenje brez razloga nimata kaj iskati. Pa vendar se nekateri tega vse preveč poslužujejo. Ne vem, kakšno predstavo imajo o tem, kaj bodo s tem dosegli. Res ne. No, pa tole razpredanje ni namen današnjega zapisa.

Nekatere stvari so res enostavne in se zdijo samoumevne. Nekatere so pa nerazložjive. Meni smučanje pomeni več kot rekreacija, je druženje, je način preživljanja prostega časa. Veliko mi pomeni. Zato mi je bilo v preteklosti nerazumljivo in težko sprejeti dejstvo, da moj bivši – kljub temu, da je bil tudi sam učitelj smučanja in me je za ta šport pravzaprav navdušil on sam – ni smučal z menoj. Ali ni nekaj najlepšega, ko s svojo drago osebo sediš na sedežnici in se malo pocrkljaš? Ko si privoščiš kratek odmor in se skupaj navdušujeta nad snegom in dobro izpeljanimi zavoji. Ko se lahko pritožuješ čez nekatere smučarje, ki se kot piščanci premikajo po progi ali pa čez bordarje, ki se valjajo po snegu tik pod strmino. Bi razumela ne-smučanje z mano, če bi bila res počasna smučarka ali pa da sploh ne bi znala, tako sem se pa sama vedno prilagajala in jaz čakala, da le ne bi izgubil kakšne fure. In se celo navdušila nad celcem… Hkrati pa je smučal z drugimi. Off-road. In mi metal naprej, da bi morala tudi sama napredovati na naslednji nivo, da je smučanje po urejenih strminah dolgčas. Pač ne moremo vsi nositi smuči na hrbtu in se vzpenjati peš pa potem se spustiti v dolino po snegu, ki ga ne znaš voziti1.

Veselim se naslednjega vikenda, ki bo podaljšan, na smučah, v Italiji. Pa ne samo zaradi novozapadlega snega, ampak predvsem zaradi smučanja in mojega dragega. Že samo to, da je želel preizkusiti “mojo drogo”, ampak zato, ker si bo ‘od ust’ odtrgal dopust2 in ker bova skupaj smučala in preganjala borderje. Verjamem, da se mu smučanje ne zdi samoumevno in da boleči udje niso zabavni. In da ne gre z mano samo zato, da bi preganjal morebitne, navidezne, potencialne snubce. Ki mu niti v najboljših dnevih ne bi segli do peta.

  1. poudarek je na ‘ne morem’, zaradi hrbta []
  2. kar je skorajda neverjetno []
  • Share/Bookmark

Ko mene več ne bo…

Zapisano pod: Glasba, Ljubezen — mojcka ob 11:56, 1.03.2008

Ko mene več ne bo,
bo vse tako kot zdaj,
in zemlja in nebo
bo pekel in bo raj;
ko mene več ne bo.

Ko mene več ne bo,
bo glasba še igrala,
nekdo ti bo prepeval
in ti se boš smejala;
ko mene več ne bo.

Izmišljenim besedam
nekakšnega poeta,
ki sredi morja čustev
spregleda tvoja leta.

Ti sploh ne veš,
da midva sva vse to
že imela,
da sva v drugačnih časih
vse to že doživela.

Le malo bolj počasiiiiiiiiii
po dolgem in počeeeeeeeeeeeez,
le malo bolj na skritooooooo
in malo bolj zares.

Ko mene več ne bo,
bo smeh otrok postal
in našel se bo kdo,
ki te bo še poznal.
Ko mene več ne bo

Morda te vpraša zame,
kje hodim zadnje čase,
če sem se res spremenil
in sem zaljubljen vase.
Pa mu poveš, da midva
sva to že preživela,
da prav tako kot mnogi
morda preveč želela.

Le malo bolj počasiiiiiiiiiiiiiiiiiii
po dolgem in po čeeeeeeeeeeez,
le malo bolj na skritoooooooo
in malo bolj zares.

Ko mene več ne bo,
bo vse še vedno isto
in hiše in dvorišča
ti parki in igrišča;
ko mene več ne bo.

Ko mene več ne bo.

 

By Slavko Ivančič1

  1. ta izvedba mi je ljubša kot pa Eroicina []
  • Share/Bookmark

Cesarica

Zapisano pod: Zakaj moji sosedje ne morejo spati? — mojcka ob 19:27, 25.02.2008

Ampak ne v izvedbi dalmatinskega Oliverja, marveč v izvedbi Lada in Jurija. HE HE HE.
In to ob glasnosti do konca.

  • Share/Bookmark

Ej, a ti kaj veš, kaj gradijo v Šenčurju?

Zapisano pod: dilema dneva — mojcka ob 10:19, 23.02.2008

Pojma nimam. Ampak sedaj so že precej globoko izkopali. Dajmo vprašati Mojco. Ali pa Mareta. Mogoče ve Milan.1

  1. še vedno pričakujem seminarsko! []
  • Share/Bookmark

Ne, nič ne povem, dokler…

Zapisano pod: Ljubezen — mojcka ob 20:09, 22.02.2008

Hja, Volkec me je spodbudil, da si končno vzamem par minut in napišem o začetku … naju. Seveda še ni eno leto, če sem natančna, tudi en mesec še ni (ampak pri nas ne štejemo). Pravzaprav niti ne vem, kje naj začnem, ker mi še ni čisto vse jasno, kaj in kako. Kitajski zid z vso svojo mogočnostjo je padel. Dolgo sem ga gradila, on pa se je splazil skozi zastražen stranski vhod, morda pa je že leta in leta kopal skrivne rove pod njim. Skratka, nadvse sem skrivnostna in nič nočem izdati, dokler… ne mineta dve leti in sem prepričana, da ni samo še eden izmed nategov in moje naivnosti. Na drugi strani pa bi rada vsem skupaj in vsakemu posebej izdala mojo malo skrivnost sreče. No, če sem odkrita, ni majhen. :)  Ne bojim se, da so to le sladke sanje. Se upam uščipniti. Je pa skorajda nerealen. Definitivno ni iz našega planeta. Mislim, da tudi Mars ni njegova domovina. To je področje, ki ga še moram odkriti. Raziskati. Narediti seminarsko. :) Vesela sem, da je vztrajal in stopil podobo ledene kraljice, omehčal ključavnice in narisal nasmeh na lica, iskrice v oči. Preseneti me na vsakem koraku. Veselim se vsakega trenutka, ki ga bova preživela skupaj, vsake misli, ki jo bom namenila njemu, vsake sekunde, ko ne bova skupaj in se bova potem spet posvetila samo nama.  

  • Share/Bookmark

“Tvoja lubica”

Zapisano pod: Ljubezen — mojcka ob 23:52, 12.02.2008

Iskrica je ali je pa ni. Resnica. Čarobna paličica je na voljo, potrebno jo je znati uporabiti, dodatno posuti še malo čarobnega prahu in izreči magične besede1. Očitno me je kompliciranje in nezmožnost uživanja v sreči tako zameglilo, da sem se posvetila predvsem svojemu občutku ob mlaju, povečanem številu hormonov in “ravni vrsti planetov”2 in s tem uničila prihajajoči val zaljubljenosti. Pa temu ni tako. Prepovedala sem trezno razmišljanje in delovanje celic v možganih in se prepustila. Take priložnosti ne bi smela izpustiti. Naslednje jutro so me te zblode zapustile in komaj sem čakala, da se vidiva. Dan je bil kot nalašč za to. Za večerni zmenek. Za spremembo nisem bila nervozna in se nisem počutila kot osnovnošolka, ki zardi ob pogledu na sošolca, ki ji je neznansko všeč. Občutek imam, da se čas ustavi, ko sva skupaj. Vsak trenutek z njim je posvečen. Vsaka njegova izrečena beseda še dolgo odzvanja. Slišim njegov smeh in mi je toplo pri srcu. Vsak dotik je znan. Kot da bi to počela že v prejšnjem življenju. Občutek varnosti3. Želim si še več. Ne želim iti stran. Nikoli več. Pomislim na prihodnost. Vidim ‘ midva’4. Ujamem se v mislih in se skušam prestaviti z oblakov na realna tla. Še imava čas, ne smem prehitevati. A niso sladkobni trenutki, ko ga že pogrešaš, ko samo pomisliš, da se je potrebno ločiti? Nikakor se nisem znala iztrgati iz njegovega objema in crkljanja. Odpravim se domov in zaspim z nasmehom na ustih. Z željo sanjati o njem.

Naslednji dan se nisva videla. Metuljčki me kar niso želeli zapustiti, tresla so se kolena, v grlu je bil cmok. Prelagala sem neodložljive aktivnosti, da bi se ujela. Vsaj za en ukraden poljub. Čez dan nisem bila zbrana, vsako sekundo sem pobegnila k njemu, varčevala z energijo, da me zvečer ne bi pobralo. Odpeljem se pod gore, se pocrkljat. Fantastično. Fenomenalno. Noro dobro. Hudo. Sanjsko. Še bi. Komaj čakam. Sanje, ki sem jih doživljala čisto počasi. Nebeško.

Komaj čakam, da povem prav vsaki bilki tega sveta. Da mi je fajn. In da sem srečna. lahko se tudi uščipnem, to niso le sanje.

  1. kam je izginila naša otroška vera, da čarobni prah odžene strah ali pa pomaga, da nas npr. smuče na strmini ubogajo []
  2. to je ‘razlog’ za včasih meni nerazumno tečnarjenje sami sebi []
  3. majhnega polarnega medveda, ki se v naročju stiska k mami medvedki []
  4. beri ‘naju’ []
  • Share/Bookmark

Kako naj prižgem iskrico?

Zapisano pod: Ljubezen, dilema dneva — mojcka ob 19:48, 7.02.2008

Alfa samec in alfa samicka. Idealna kombinacija.  Povohala sva se že dolgo nazaj, takrat še vsak vezan na svojo stran. Iskrilo se je, to pa je bilo tudi vse. Kar nekaj dežja je medtem padlo na naš ljubi planet do ponovnega snidenja. On še vedno srečno ‘poročen’, jaz pa ravno v razhajanju. Privlačila sem ga, tudi meni je bil skrivnosten. Naslednje srečanje se dogodi na nočnem žuru ob jezeru. Ne, on ima punco, “tace proč”. Sem pa tja sva se ujela na messengerju, rekla kakšno o alfa rasi in napornem poslanstvu. S punco sta se razšla, tudi jaz sem se nekako pobrala, ko so se stiki dogajali bolj pogosto, vse več sva si zaupala. Leteli so smsi, večerja, nočna vožnja z avtom, prvi poljub. Ima vse, kar naj bi moj moški imel. Sploh ne vem, kje naj začnem naštevati. Je sposoben, zabaven, z močnim čutom varovanja svoje princeske, pozoren, daleč od ‘maminega sinka’ (samostojen, predvsem glede gospodinjskih opravil). Deli sanje o avtu z menoj. :) Meni pa nekaj manjka. Kemija, živalska privlačnost, zaljubljenost? Ko sem bila v tujini, sem ga pogrešala, sedaj pa, ko sem doma, mi ni do tega, da bi bila skupaj, pa čeprav so redki trenutki, ko je prost. Zakaj si ne pustim možnosti, da bi bila srečna? Zakaj je nedosegljivo tako mamljivo? Nisem želela dajati upanja za naju, dokler nisem pospravila svojega podstrešja in se prepričala, da sem pripravljena iti dalje. Pravzaprav se je on splazil skozi moje utrdbe k meni. Kar naenkrat. Jaz sem pa zbegana. Bi. Pa ne bi. Pa bi poskusila, vendar… želim biti odkrita, ne želim se igrati z njimi in ga izkoristiti za eno noč. Seveda mi godi njegova pozornost. Toda… Jaz je ne zmorem vračati v enaki meri. Želim, da ko se zgodi, da si oba to neustavljivo želiva. Ampak jaz… Vem, na silo pač ne gre. Če to ni to, potem to res ni to. Pa brez razloga. Ni razložljivo. Da bi obstajala vsaj kakšna stvar, ki bi me odbijala, pa je ni. Nope. Nada. Niente. Vse lastnosti princa na belem konju ima. Samo želim si lahko takega partnerja. Mislim, da v partnerstvu mora biti zaljubljenost. Neka nora živalska privlačnost.

Če bi le poznala recept ali čarobno paličico, s katero bi zamahnila in si zaželela iskrico v meni. Kje najdem ta ogenj?

  • Share/Bookmark

Samo še 1x grem spat!

Zapisano pod: Aktualno, Šport — mojcka ob 20:55, 25.01.2008

Odštevam. Samo še en prst je ostal. Ne, ne bom dobila novega kolesa, niti ni jutri moj poročni dan. Za to bo bolj primerno toplejše vreme in veter v laseh. Dragi moji, odpravljam se na lanskoletni dopust. Kako lanskoletni? Pač lani ni zneslo, tako grem sedaj za nazaj na dopust. Samo še 1x grem spat, potem pa par ovinkov na cesti in bomo že tam. V italijanskih Dolomitih. Ja, saj vem. Čeprav grem letos že osmič, se jih še nisem naveličala. Res ne. Ker vsako leto najdemo kakšno drugo progo, ki je fantastična in jo potem “drajsamo” cel dan. In ne boste verjeli, skorajda imam že spakirano, celo na kosmodisk nisem pozabila. Skratka, komaj čakam. Upam, da bom lahko zatisnila oči in se primerno spočila za jutri – in cel teden.

  • Share/Bookmark

 

Blog Blog Arijke | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |