Blog Arijke

Vem, da se šminka ponoči da dol, se odstrani (in lepo razpaca po celem obrazu, tebe pa čaka žrebec v horizontali). Ampak ideja je.

Moj bivši mi je dolžan precejšnjo vsoto denarja. Pozabimo na to, da se nisva znala raziti kot osebi, ki sta marsikaj lepega preživeli skupaj. Stvar je otežil še enkupček evrčkov, ki bi mojemu računu naredili težo. Ok, sprva nisem želela težiti, pustila sem, da se je bolečina omilila, nato sem mu predlagala nekaj variant odplačevanja. Npr. obročno, ali pa eno 1/4 sedaj, pa ostalo čez eno leto. Nategnil me je kot že ničkolikokrat doslej. Seveda, jaz pa naivna. Sama sem si kriva. Ok, dva manjša zneska uspem iztžiti. Decembra nisem zoprnarila, sem rekla, ok, so prazniki, naj si kaj privošči, naj svoji dragi kupi kaj za darilo¹. Sedaj je januar in kmalu bo eno leto, jaz pa niti še 1/4 nimam v svoji nogavički. Lepe besede, prošnje, moledovanja, iskanja rešitev²… Spravila sem se k sebi. Ok, zelo majhna verjetnost je, da bi to iztožila, saj imava podpisano posojilo, pa tudi priče obstajajo, ampak… bi trajalo še dlje in stroški odvetnika itd. Tako sem prišla do genialne ideje. Sladko maščevanje. Šminka na njemu ljubem avtu. Taka mastna, waterproof, ki se samo razmaže, ne gre dol. HE HE HE. Celo voznika in stražarja imam. Moškega spola. Ki sicer upa, da nikoli ne bo tega doživel. Ne verjamem, da ga bo šminka, razpacana po vetrobranskem steklu in laku, ravno prestrašila in da bi mi iz tega razloga v hipu vrnil solde, ampak bo pa sladko. In jaz bom bolje spala.

Kangoo, here i come!

1. ker je ob vračilu majhne količine jamral, da je še dihati predrago [↩]
2. naj pač proda avto, ‘like i care’ [↩]

Pred zaključkom leta ponavadi pregledamo doseženo, izgubljenih priložnosti se redko spomnimo, pa vendar naredimo neko novoletno resolucijo, kaj bi želeli drugače, boljše… Brezciljnih sklepov ne maram¹, za vsako obljubo, pa čeprav je dana le sebi, naj stoji ozadje. Resnični namen in izdelana akcija. Sklenila sem, da bom preteklost pustila za sabo. Da začnem na novem listu. S pozitivizmom in optimističnim pogledom. Pošiljam odprto srce v vesolje. Nič zategnjenih pričakovanj((v stilu moram najti pravega…)), kar bo, pa naj bo, jaz bom dala vse od sebe. Koledarski list sem obrnila, znebila sem se decembrske depresije, z veseljm stopila v januar. Ampak misli in prejeta sporočila me vlečejo v preteklo leto. Bivši bi rad začel na novo. Z menoj. Res mu ni jasno, da je svoje neštete priložnosti zamudil in da bi bila skrajno neumna², če bi mu verjela, da se je spremenil. Nekako sem uspelo poceliti zadane rane, stopiti korak naprej. Sploh ne vem, zakaj se obremenjujem s stvarmi. Zato ker me drugi? Kako mi lahko ponudi roko, če pa v drugi drži roko druge? Meni to očitno ne bo nikoli jasno. Ampak mu je uspelo ponovno zasaditi nož v srce. Direktno. Jaz bi samo rada bila srečna. Ne zahtevam partnerja takoj sedaj tule. Ne. Nočem pa, da se kdorkoli igra z menoj. Še najmanj pa bivši. In vsi ostali, katerim so všeč moji krokodilčki v očeh, pa nimajo nobenih resnih namenov ali pa imajo doma tečne zmaje, ki ne znajo živeti in uživati v življenju, pa bi se samo malo igrali. Ne, ne teče mi voda v grlo in ne bije mi še biološka ura. In čisto fajn je spati v veliki postelji v diagonali in si izbirati programa po lastni izbiri, ki je odvisna samo od tebe. In ko lahko poješ vse jogurte na zalogi. In lahko odvržeš kakšen kos obleke, kamor ti paše, pa ne rabiš za to odgovarjati. In domov lahko prideš kadarkoli in s komerkoli se lahko družiš… No. Malce sem zašla. Čisto luštno mi je, da sem sama. Sem polno zaposlena in niti ne utegnem pomisliti na koga. Tako pač trenutno je. Verjamem, da bo prišel pravi čas in moj princ na belem konju. Ne maram pa, da me spomnijo na pretekle dogodke, ki so v meni pustili globoko rano, ki se sicer celi, vendar brazgotina je še vidna. Ki me opomnijo, da mi kljub svoji predanostji, iskreni ljubezni in energiji ni uspelo. In ne maram laži. In ne maram igranja in pretvarjanja in … Očitno nikoli ne bo odrastel, jaz pa bom mogla najti kakšen obliž za mojo rano, da se končno zaceli. Sem na dobri poti, pa vendar mi zmanjka…    

1. v stilu letos bom shujšala, bom začela naslednji mesec [↩]
2. pa še kaj drugega [↩]

Ugleden profesor, revizor, stečajni upravnik… Skratka gospod da se reče. nestrpno čaka pred hotelom – jaz svoje velike ladje nimam kje pustiti, zato naredim en krog. Srečna, da sva se našla, odbrziva prometnemu zamašku nasproti. Prva zadrega nastane, ko pogovor nanese na moja leta. Vem, da jih izgledam 20, morda največ 21, toda recimo, da sem že v drugi polovici 20 let. Potem pa je kar sledilo. Seks. Veš, posteljne aktivnosti so pomembne za tvoje zdravje. Danes sem spal slabo, saj sem spal sam. Moj ata bi pri svojih 85 še, pa mama ni želela več, zato je kar umrl. Očetu sem našel ženo, se pravi svojo mačeho. Ti ne veš, kako je srečen, ker lahko seksa. Rešil sem en zakon, ko mož ni mogel imeti otrok, pa sem ženi svetoval, naj si najde nekoga, s katerim bi lahko zanosila – pa nič povedati… Ti samo povej, če ti je kdo všeč, ti ga pripeljem… Jaz pa tiho, ne želim komentirati, on je naš poslovni partner.

Pa vendarle se že cel dan nasmiham. In hkrati sem žalostna. Nisem napačna, pravzaprav sem seksi blondinka, ki bi se nadvse rada pocrkljala, se stisnila v varen objem in se čutila. Seveda imam v mislih določeno osebo, ne kogarkoli. Pa vendar on ni dosegljiv. Nič več. Ja, sveta resnica je, da je spanec po ljubljenju boljši, bolj sladak, zjutraj se nariše nasmeh na obraz, energija napolni celice do zadnjega… Uglednež je še pripomnil, da posteljne aktivnosti – redne veljajo več kot pa rekreativno ukvarjanje s športom. Seveda, sproščanje hormona sreče…

Čisto zares. Bohinj (ki na zemljevidu sploh ne obstaja, ime se nahaja le v nazivu občine) me prevzame poleti, me očara pozimi, spomladi se ponovno zaljubim vanj in jeseni ostanem brez besed. Tokrat sem šla okrog jezera. Tema, ki sva jo morali predelati s prijateljico, je v prejšnjih postih. Tempo je bil kar hiter, potrebovali sva okrog 2 uri, s kratkim postankom. Tam sicer ne bi živela, bi pa z veseljem imela majhne svisli ali bajto, kjer bi lahko prespala in svoje užitke podaljšala iz enodnevnih izletov na pobeg čez vikend.

če bi le obstajala čarobna paličica, da bi z njo zamahnila in si uresničila željo, da bi se zaljubil vame. Če to ni to, potem res ne morem nič. Rada bi imela konkreten razlog, zakaj po tvoje najina zveza ne bi uspela. Prekratek čas sva prebila skupaj, da bi se to lahko razjasnilo. Če bi imela razlog, bi se obremenjevala, morda bi se kaj naučila za naprej. Pa ga ni. Baje. Vse sem naredila prav. Nočem razumeti, kako se lahko ustrašiš zveze. Uživaš v vsakem danem trenutku. Sprejmeš dnevni izziv, takoj na začetku še ne planiraš nadaljnih 50 let. Kar nekaj časa sem si vzela, da sem prebolela mojega bivšega fanta, s katerim sva bila skupaj 6 let (o tem kdaj drugič), želela sem izkoristiti čarobnost samskega stanu. Zapeljeval me je počasi, vztrajno. Imela sem nešteto razlogov, da sem se upirala. Celo telefonske mu nisem zaupala (če mu je toliko do mene, si jo bo že priskrbel). Zarečen kruh… Pa me je očaral. Presenetil za rojstni dan. Čudovito je bilo. Bila sem njegova kraljica. Sam je predlagal, da pri meni prespi, sam se je želel pogovarjati o resnosti najine zveze, vključil me je v prenovo svojega brloga. Presenečal me je s svojimi izjavami, nameni o nama. Žal mu je bilo vsakega trenutka, ki ga ni prebil z mano. Potem pa šok. Nisem pričakovala. Nisem imela možnosti se boriti. Spoštujem njegovo odločitev. Kljub dogodkom ne zrem slepo v preteklost, moj ponos bi bil lahko odlična odskočna deska, da poletim njemu nasproti. Lahko bi skupaj jadrala. Odlično sva se dopolnjevala.

Nočem se več učiti na svojih napakah. Nočem več imeti vaje, se krepiti v svoji zrelosti, rada bi pravo ljubezen. Rada bi… osrečevala svojega princa in mu lepšala dan za dnem, ga zjutraj poljubila na lice in mu rešila avto iz jutranjega objema ledu, da bi lahko spal minutko, dve dlje …

Zahtevam preveč?

Nekaj dni je minilo in jaz se pobiram. Težki so večeri, ko bi se pocrkljala v njegovih širokih ramenih, ko bi vonjala njegovo kožo (meni more moški predvsem dišati, pa tu ni govora o parfumu). Težak je trenutek, ko si v službi vzamem predah, pa bi rada slišala njegov glas. Ko stopim z vlaka in ga moje oči iščejo zaman. Ko v garaži stopim mimo bmw-ja. Ko se usedem v svojo machino sportivo roso in se v meni prebudi hrepenenje, da bi jo krstila le z njim. Da na njegove sladke ustnice niti ne pomislim.

Sem močna in marsikaj hujšega smo že preživeli. Pa vendar sem kot ranjena levinja. Nisem še prišla do faze, ko se bom mučila z vprašanjem, zakaj jaz ne morem uživati drobnih radostnih trenutkov iskrene ljubezni. Tudi upanja, da bom tudi jaz kdaj srečno v zvezi, ni. Bolečine niti ne morem preliti v besedilo. Nema sem, pred seboj vidim le njegovo podobo.

Ulegla se bom na mojo veliko prazno posteljo in sanjala o…

Še en dan ni minil, bolečina se pa samo še stopnjuje. Ne sprašujem se (še), zakaj meni ni dano, da bi bila srečna. Dobila sva se na kavici in jaz sem samo strmela vanj. V njegove nagajive oči, v njegove sladke ustnice, ki nikoli več ne bojo moje. V njegove nežne roke, ki me ne bodo več pobožale, njegova široka ramena, ki me ne bodo stisnile v varen objem. Vse me duši, niti tako lep dan mi ne da svežega vdiha. Nočem stikov. Nočem pogovora. Nočem priznati, da sem spet pogorela. Da sem bila zavrnjena. Da me ne ljubi. Nočem poslušati tolažilnih besed, v stilu, ti si zaslužiš boljšega, saj si mlada, veliko fantkov je še na svetu, ta ni bil za mene. Nočem eno olimpijado starejšega, nočem smučarja, nočem dobrega plesalca, nočem… Njega si želim. Z njim bi rada počela vse traparije, ki bi mi prišle na misel, z njim bi rada krstila moj avto, z njim bi želela zaspati in ga zjutraj razvajati. Pravi, da ni pripravljen na resno zvezo, jaz sem ga pa pripravljena čakati. Sem potrpežljiva. Ja, ljubezen nima meja.

Zarečenega kruha se največ poje! Lahko bi odprla pekarno in zaloge ne bi pošle. Bil je mlajši od mene (jaz pa sem želela vsej eno olimpiado starejšega), kadil je, a meni ni smrdel, zaposlen pri Policiji (policaj pa blondinka, bohnedej), bordarjev ne maram (o razlogih zato obljubim 1x sredi sezone smučanja), tržiška občina – s tam še veter ni dober. Prepričal me je s svojimi iskrivimi očmi, najbolj seksi ritko na svetu, mehko kožo in zrelim pogledom na svet. Ob njem sem se počutila kot princeska, nudil mi je varen pristan. Žarela sem, kot že dolgo ne. V meni je zbudil speče metulje, obudil mehka kolena in nesposobnost jasnega govora. Po svoji dolgoletni zvezi si nisem ustvarjala iluzij o poroki in otrocih, želela sem uživati vsak trenutek. Srečna sem bila. Ko so ga zvijali krči, sem ga celo noč božala, da sem mu omilila bolečine in z njim ostajala budna, kljub temu, da sem naslednji dan cel dan delala. Želela sem ga spoznati še bolje, delila sva veselje o isti avtomobilski znamki in sanjala o lastništvu tega avta. Nikoli ni hodil s punco dlje kot dva meseca.  Prepričana sem bila, da bom jaz prva. Ni se mi ljubilo vzgajati fantka, ga spreminjati, rada ga imam prav takega, kot je. Nikoli mi niti za hip ni bilo nerodno z njim, pred njim. Ponosna sem bila, da me je ulovil.

Pravi, da ni pripravljen na resno zvezo. Pripravljena sem ga čakati. Bi bilo vredno. Miha, hvala za vse te srečne trenutke, za fantastičen seks. In za potrditev, da zarečen kruh ni dober. Ne bom jokala.