Blog Arijke

Blog (naravne) blondinke

Lubmte

Zapisano pod: Ljubezen — mojcka ob 08:19, 26.05.2010

Moje sonce si, moj smisel življenja. Ne bom te predala brez borbe. Verjamem v naju in v sanje. Življenje je lahko tako preprosto, samo stopi na najino pot. Ne pusti, da pristane na smetišču in ostane le bled spomin na srečo. Vredno se je potruditi. Pridi.

  • Share/Bookmark

En in edini

Zapisano pod: Aktualno, Ljubezen — mojcka ob 20:59, 25.08.2009

Ne morem se nasititi tega moškega. Okej, spet sem osladna. Ja, že v prejšnjem zapisu (ki je sicer nastal v prvih dneh letošnjega leta – kako hitro beži čas) sem omenila, kako sem srednješolsko zaljubljena. Ah, to ni nič v primerjavi s tem, kar čutim sedaj. Ne znam najti besed, s katerimi bi lahko popisala svoje metuljčke. To, da spoznaš moškega svojih sanj, je dosežek. Da si ustvarita skupen brlog, je že nepojmljivo za današnje čase. To, da se lahko zjutraj pred odhodom v službo pocrkljaš, pa je neprecenljivo. Ko ga skrivnostno primem za rit na javnem mestu. Hi hi hi. Se prižemem k njemu in … No, pa smo spet tam, ko izgubim razsodnost, ko telo zadrhti… Pravili so mi, da je samo na začetku možna zaljubljenost, potem pa to izpuhti in dan je enak naslednjemu, partnerja se ne trudita več za drug drugega, zveza postaja samoumevna. Upirala sem se. Nadaljevali so z razvojem zgodbe. Potem ti prekriža pot nekdo, ki je nov in je zanimiv, normalno je, da preizkušaš, ali tvoji čari še delajo, če ga uspeš pridobiti. Imuna sem na druge moške. Ja, tudi če bi prišel Brad Pitt ali pa Wenworth Miller. Me ne bi ganilo. Tudi v sanjah se ne pojavljata več. Mesto je zavzel moj princ. Zanj bom storila vse in še več. Presekala bom gordijski vozel. In živela bova srečno do konca svojih dni.

  • Share/Bookmark

Ljubim te

Zapisano pod: Ljubezen, izjava dneva — mojcka ob 18:49, 2.01.2009

Nikoli si ne zadam novoletnih obljub, ker vem, da bi me pokopale. Vsako leto sem obljubila, da nikoli več ne bom zamujala z vračilom izposojenih knjig v knjižnico, pa se mi to kljub opomnikom to še vedno dogaja. Tako da sem to navado opustila. Bom pa naredila pregled leta 2008. Pa ne zato, ker se to spodobi, ampak zato, ker je bilo fantastično in si to tudi zasluži.

Bolj intenzivno se je začelo dogajati že januarja. Sicer sem se upirala z vsemi silami. Konec januarja je sledila tradicionalna smuka v Dolomitih. Popoln odklop. Super drušna, idealni pogoji. Manjkala pa mi je moška rama, na katero bi se lahko naslonila na žičnici, moški roki, ki bi me med nočnim smučanjem pogreli, pogrešala sem mojo znamenito igrivost. Poglavja o izumrlem dinozavru so bila že zaključena, pripravljena sem bila sprejeti “nekaj moškega” v moje življenje. Tako sem prejela par smsov, od oboževalca, ki je to bil že dlje časa. Nasmejal me je, bilo mi je toplo pri srcu. Nato pošlje sms: “A te lahko najamem kot osebno negovalko od pol desetih dalje, za nedoločen čas, tja do 56. leta?” Bila sem za. Da postanem njegova osebna negovalka. Ta izraz se mi je zdel tako “ljubek”. Ne vem točno, kaj se je takrat premaknilo v meni, ampak nekaj se je in sem sledila. Komaj sem čakala, da sem prišla domov, da se vidiva in greva na prvi zmenek. Bil je neučakan, želel me je videti isti dan, ko sem se vrnila z naporne smučarije. Zaradi moje utrujenosti sva se dogovorila za naslednji dan. Nekateri bi rekli, da me je peljal na klasični zmenek (na kraj, kjer se dogodi veliko prvih poljubov; ta kraj pa je najbrž znan po celotni Gorenjski), meni pa se je zdelo skrajno romantično. Ampak nisem čisto točno vedela, kaj bi, kaj mi pomeni, ali je to to… Tako se je bližal zaključek smučarske sezone, nisem želela biti sama tam, pa sem ga povabila. To so bile najine prve skupne počitnice. No, njegove pa prve po nekaj letih. Počitnice – par prostih dni.

Dnevi in tedni in meseci so tekli, jaz pa sem bila z vsakim trenutkom bolj zagledana vanj. Srednješolsko zaljubljena. Vsi tisti metuljčki me še sedaj obletavajo redno. Npr. med dolgočasnim sestankom. Ko pomislim na njegovo kožo, na njegovo telo, na njegove dotike… Čutim se neverjetno povezana z njim. Končno se počutim kot princeska. Njegova princeska. Močna sem, ker vem, da je ob meni, z menoj. Vsi napori se zdijo tako malenkostni. Ni me strah.

Vesela sem, da je vztrajal, takrat ko sem bila rahlo zmedena. Ker sem srečna. Pravi, da sem malce osladna. Na čase sem res. Ker se tako počutim in svoja čutenja tudi želim izraziti. Rada bi se poročila z njim. Pripravljena sem sebi, nama in svetu pokazati, da je on moj princ, o katerem sem sanjala kot mala deklica. Želim si najinih otrok. Čudovit oče bo. Komaj čakam. Včasih smo se punce spraševale, kako veš, kdaj je fant pravi, kdaj napoči trenutek, da se odločiš za skupno bivanje, za otroka… Preprosto veš. Začutiš globoko v sebi. Ti občutki so bolj nori od metuljčkov v trebuhu. Ko zvečer naredim pregled dneva in se pripravim na nov dan, pogledam njega in se zahvalim, da sva se našla, da lahko zaspim ob njem, da me zjutraj pocrklja, jaz pa mu skuham kavo.

Ne glede na vse ovire in dogodke, ki včasih ovirajo najino pot, sva močna. Najina ljubezen je močna. Nič je ne more uničiti.

Ljubim te. Kot še nikoli in nikogar. kot še NIKOGAR. Rada sem tvoja ljubica.

Hja, res fenomenalno leto. Komaj čakam, da se odvije novo. Novo leto. Novo poglavje v najinem popotovanju.

  • Share/Bookmark

Kdaj je “pametno” razmišljati o skupnem življenju?

Zapisano pod: Ljubezen, dilema dneva — mojcka ob 22:13, 21.03.2008

Hja, najbrž po skoraj dveh mesecih še ne. No, razlika je v tem, kdaj začneš razmišljati in kdaj začneš aktivno delovati v to smer. Seveda je na začetku skupne poti vse sladko in se partnerja težko ločita. Kaj je pa lahko lepšega, ko se zvečer stisneš1, zjutraj pa se lahko še malo pocrkljaš, predno se lotiš projekta stres v službi. Ko te zjutraj predrami vonj kavice in pripravljenega zajtrka ali pa samo poljub za uspešen dan. Baje nisem več šolarka in zadeve se lahko odvijajo hitreje, kot pa pol leta samo držanje za roke – kot v osnovni šoli. Vsekakor me je prijatelj presenetil z vprašanjem, če že kaj razmišljam, da bi se preselila k mojemu dragemu. Halo!? Seveda razmišljam in sanjam, kako bi bilo to pa res nekaj enkratnega. Toda moji starši ga sploh še niso spoznali. Tudi sama ga najbrž še nisem, sedaj se mi samo svita lahko, kaj me čaka. Med jutranjim gužvanjem proti prestolnici sem mu mimogrede omenila pogovor o moji selitvi. Hm, obljubila sem si – nedavno tega nazaj – da svojega lubija nikoli ne bom več prestrašila z mislijo o skupnem življenju, niti ne bom razmišljala tako hitro o tej temi. Niti se s prijateljicami ne bom pogovarjala o tem. Nikoli ne veš, kdaj se bo zarečeni kruh tako naredil, da lahko odpreš svojo pekarno. :) Jasno, da ni nobenega logičnega vzgiba, da bi v tem kratkem času bil skupni brlog povsem normalen. Po drugi strani pa se mi zdi to ena najbolj samoumevnih situacij. Prehitevava čas, prehitevava dogajanje, prehitevava vse, kar mi je bilo poznano. Obema pravzaprav. Ne da bi komplicirala ali pa da bi čutila tresoča kolena, ampak z prenagljeno odločitvijo ne bi rada ogrozila vsega tega, kar imava. Verjamem, da bova začutila, kdaj bo najbolj primeren trenutek.

Me pa taki trenutki, kot so danes, pripravijo do tega, da bi najrajši spakirala in šla v svoj brlog. Pa kaj potem, če je velika noč, se mora zato vse brezpogojno svetiti in jajca morajo biti najlepše pobarvana in vsako leto drugačna? Je potrebno garati, da si pri nedeljskem zajtrku nadvse utrujen2? Morda sem razvajena, ker mi doma ni potrebno veliko migati, se pa zavedam, da bom, ko bom na svoje, morala spremeniti navade gospodinjenja ali pa jih sploh ustvariti. Samo ne mi težiti s spomladansko generalko na sončen dan in frišen sneg. Še dobro, da je za jutri fantastična vremenska napoved – idealna za smučanje. Še dobro, da je tak vreme na dneve, ko sem frej.

Kreiranje skupnega brloga bo popolnoma spontana stvar. Naj bo.

  1. pa čeprav polovica parčka vneto zagovarja spanje v diagonalo in prosto izbiro pokrivala – bolj toplega ali bolj ‘hladnega’ []
  2. in zaradi tega spiš celotno velikonočno vigilijo []
  • Share/Bookmark

Samoumevnost je v partnerstvu nemogoča!

Zapisano pod: Ljubezen, Šport — mojcka ob 18:04, 18.03.2008

Niti dva meseca še nista minila, odkar nisem več na tržiču. Na trgu samskih. Sem res toliko starejša, da lahko vse poteka s svetlobno hitrostjo? Da se počutim, kot da sva dva stara zakonca, ki sta še vedno zaljubljena in komaj čakata, da se ponovno vidita… Da se mi zdi vse tako samoumevno. Mislim, da v partnerstvu kompliciranje in težačenje brez razloga nimata kaj iskati. Pa vendar se nekateri tega vse preveč poslužujejo. Ne vem, kakšno predstavo imajo o tem, kaj bodo s tem dosegli. Res ne. No, pa tole razpredanje ni namen današnjega zapisa.

Nekatere stvari so res enostavne in se zdijo samoumevne. Nekatere so pa nerazložjive. Meni smučanje pomeni več kot rekreacija, je druženje, je način preživljanja prostega časa. Veliko mi pomeni. Zato mi je bilo v preteklosti nerazumljivo in težko sprejeti dejstvo, da moj bivši – kljub temu, da je bil tudi sam učitelj smučanja in me je za ta šport pravzaprav navdušil on sam – ni smučal z menoj. Ali ni nekaj najlepšega, ko s svojo drago osebo sediš na sedežnici in se malo pocrkljaš? Ko si privoščiš kratek odmor in se skupaj navdušujeta nad snegom in dobro izpeljanimi zavoji. Ko se lahko pritožuješ čez nekatere smučarje, ki se kot piščanci premikajo po progi ali pa čez bordarje, ki se valjajo po snegu tik pod strmino. Bi razumela ne-smučanje z mano, če bi bila res počasna smučarka ali pa da sploh ne bi znala, tako sem se pa sama vedno prilagajala in jaz čakala, da le ne bi izgubil kakšne fure. In se celo navdušila nad celcem… Hkrati pa je smučal z drugimi. Off-road. In mi metal naprej, da bi morala tudi sama napredovati na naslednji nivo, da je smučanje po urejenih strminah dolgčas. Pač ne moremo vsi nositi smuči na hrbtu in se vzpenjati peš pa potem se spustiti v dolino po snegu, ki ga ne znaš voziti1.

Veselim se naslednjega vikenda, ki bo podaljšan, na smučah, v Italiji. Pa ne samo zaradi novozapadlega snega, ampak predvsem zaradi smučanja in mojega dragega. Že samo to, da je želel preizkusiti “mojo drogo”, ampak zato, ker si bo ‘od ust’ odtrgal dopust2 in ker bova skupaj smučala in preganjala borderje. Verjamem, da se mu smučanje ne zdi samoumevno in da boleči udje niso zabavni. In da ne gre z mano samo zato, da bi preganjal morebitne, navidezne, potencialne snubce. Ki mu niti v najboljših dnevih ne bi segli do peta.

  1. poudarek je na ‘ne morem’, zaradi hrbta []
  2. kar je skorajda neverjetno []
  • Share/Bookmark

Ko mene več ne bo…

Zapisano pod: Glasba, Ljubezen — mojcka ob 11:56, 1.03.2008

Ko mene več ne bo,
bo vse tako kot zdaj,
in zemlja in nebo
bo pekel in bo raj;
ko mene več ne bo.

Ko mene več ne bo,
bo glasba še igrala,
nekdo ti bo prepeval
in ti se boš smejala;
ko mene več ne bo.

Izmišljenim besedam
nekakšnega poeta,
ki sredi morja čustev
spregleda tvoja leta.

Ti sploh ne veš,
da midva sva vse to
že imela,
da sva v drugačnih časih
vse to že doživela.

Le malo bolj počasiiiiiiiiii
po dolgem in počeeeeeeeeeeeez,
le malo bolj na skritooooooo
in malo bolj zares.

Ko mene več ne bo,
bo smeh otrok postal
in našel se bo kdo,
ki te bo še poznal.
Ko mene več ne bo

Morda te vpraša zame,
kje hodim zadnje čase,
če sem se res spremenil
in sem zaljubljen vase.
Pa mu poveš, da midva
sva to že preživela,
da prav tako kot mnogi
morda preveč želela.

Le malo bolj počasiiiiiiiiiiiiiiiiiii
po dolgem in po čeeeeeeeeeeez,
le malo bolj na skritoooooooo
in malo bolj zares.

Ko mene več ne bo,
bo vse še vedno isto
in hiše in dvorišča
ti parki in igrišča;
ko mene več ne bo.

Ko mene več ne bo.

 

By Slavko Ivančič1

  1. ta izvedba mi je ljubša kot pa Eroicina []
  • Share/Bookmark

Ne, nič ne povem, dokler…

Zapisano pod: Ljubezen — mojcka ob 20:09, 22.02.2008

Hja, Volkec me je spodbudil, da si končno vzamem par minut in napišem o začetku … naju. Seveda še ni eno leto, če sem natančna, tudi en mesec še ni (ampak pri nas ne štejemo). Pravzaprav niti ne vem, kje naj začnem, ker mi še ni čisto vse jasno, kaj in kako. Kitajski zid z vso svojo mogočnostjo je padel. Dolgo sem ga gradila, on pa se je splazil skozi zastražen stranski vhod, morda pa je že leta in leta kopal skrivne rove pod njim. Skratka, nadvse sem skrivnostna in nič nočem izdati, dokler… ne mineta dve leti in sem prepričana, da ni samo še eden izmed nategov in moje naivnosti. Na drugi strani pa bi rada vsem skupaj in vsakemu posebej izdala mojo malo skrivnost sreče. No, če sem odkrita, ni majhen. :)  Ne bojim se, da so to le sladke sanje. Se upam uščipniti. Je pa skorajda nerealen. Definitivno ni iz našega planeta. Mislim, da tudi Mars ni njegova domovina. To je področje, ki ga še moram odkriti. Raziskati. Narediti seminarsko. :) Vesela sem, da je vztrajal in stopil podobo ledene kraljice, omehčal ključavnice in narisal nasmeh na lica, iskrice v oči. Preseneti me na vsakem koraku. Veselim se vsakega trenutka, ki ga bova preživela skupaj, vsake misli, ki jo bom namenila njemu, vsake sekunde, ko ne bova skupaj in se bova potem spet posvetila samo nama.  

  • Share/Bookmark

“Tvoja lubica”

Zapisano pod: Ljubezen — mojcka ob 23:52, 12.02.2008

Iskrica je ali je pa ni. Resnica. Čarobna paličica je na voljo, potrebno jo je znati uporabiti, dodatno posuti še malo čarobnega prahu in izreči magične besede1. Očitno me je kompliciranje in nezmožnost uživanja v sreči tako zameglilo, da sem se posvetila predvsem svojemu občutku ob mlaju, povečanem številu hormonov in “ravni vrsti planetov”2 in s tem uničila prihajajoči val zaljubljenosti. Pa temu ni tako. Prepovedala sem trezno razmišljanje in delovanje celic v možganih in se prepustila. Take priložnosti ne bi smela izpustiti. Naslednje jutro so me te zblode zapustile in komaj sem čakala, da se vidiva. Dan je bil kot nalašč za to. Za večerni zmenek. Za spremembo nisem bila nervozna in se nisem počutila kot osnovnošolka, ki zardi ob pogledu na sošolca, ki ji je neznansko všeč. Občutek imam, da se čas ustavi, ko sva skupaj. Vsak trenutek z njim je posvečen. Vsaka njegova izrečena beseda še dolgo odzvanja. Slišim njegov smeh in mi je toplo pri srcu. Vsak dotik je znan. Kot da bi to počela že v prejšnjem življenju. Občutek varnosti3. Želim si še več. Ne želim iti stran. Nikoli več. Pomislim na prihodnost. Vidim ‘ midva’4. Ujamem se v mislih in se skušam prestaviti z oblakov na realna tla. Še imava čas, ne smem prehitevati. A niso sladkobni trenutki, ko ga že pogrešaš, ko samo pomisliš, da se je potrebno ločiti? Nikakor se nisem znala iztrgati iz njegovega objema in crkljanja. Odpravim se domov in zaspim z nasmehom na ustih. Z željo sanjati o njem.

Naslednji dan se nisva videla. Metuljčki me kar niso želeli zapustiti, tresla so se kolena, v grlu je bil cmok. Prelagala sem neodložljive aktivnosti, da bi se ujela. Vsaj za en ukraden poljub. Čez dan nisem bila zbrana, vsako sekundo sem pobegnila k njemu, varčevala z energijo, da me zvečer ne bi pobralo. Odpeljem se pod gore, se pocrkljat. Fantastično. Fenomenalno. Noro dobro. Hudo. Sanjsko. Še bi. Komaj čakam. Sanje, ki sem jih doživljala čisto počasi. Nebeško.

Komaj čakam, da povem prav vsaki bilki tega sveta. Da mi je fajn. In da sem srečna. lahko se tudi uščipnem, to niso le sanje.

  1. kam je izginila naša otroška vera, da čarobni prah odžene strah ali pa pomaga, da nas npr. smuče na strmini ubogajo []
  2. to je ‘razlog’ za včasih meni nerazumno tečnarjenje sami sebi []
  3. majhnega polarnega medveda, ki se v naročju stiska k mami medvedki []
  4. beri ‘naju’ []
  • Share/Bookmark

Kako naj prižgem iskrico?

Zapisano pod: Ljubezen, dilema dneva — mojcka ob 19:48, 7.02.2008

Alfa samec in alfa samicka. Idealna kombinacija.  Povohala sva se že dolgo nazaj, takrat še vsak vezan na svojo stran. Iskrilo se je, to pa je bilo tudi vse. Kar nekaj dežja je medtem padlo na naš ljubi planet do ponovnega snidenja. On še vedno srečno ‘poročen’, jaz pa ravno v razhajanju. Privlačila sem ga, tudi meni je bil skrivnosten. Naslednje srečanje se dogodi na nočnem žuru ob jezeru. Ne, on ima punco, “tace proč”. Sem pa tja sva se ujela na messengerju, rekla kakšno o alfa rasi in napornem poslanstvu. S punco sta se razšla, tudi jaz sem se nekako pobrala, ko so se stiki dogajali bolj pogosto, vse več sva si zaupala. Leteli so smsi, večerja, nočna vožnja z avtom, prvi poljub. Ima vse, kar naj bi moj moški imel. Sploh ne vem, kje naj začnem naštevati. Je sposoben, zabaven, z močnim čutom varovanja svoje princeske, pozoren, daleč od ‘maminega sinka’ (samostojen, predvsem glede gospodinjskih opravil). Deli sanje o avtu z menoj. :) Meni pa nekaj manjka. Kemija, živalska privlačnost, zaljubljenost? Ko sem bila v tujini, sem ga pogrešala, sedaj pa, ko sem doma, mi ni do tega, da bi bila skupaj, pa čeprav so redki trenutki, ko je prost. Zakaj si ne pustim možnosti, da bi bila srečna? Zakaj je nedosegljivo tako mamljivo? Nisem želela dajati upanja za naju, dokler nisem pospravila svojega podstrešja in se prepričala, da sem pripravljena iti dalje. Pravzaprav se je on splazil skozi moje utrdbe k meni. Kar naenkrat. Jaz sem pa zbegana. Bi. Pa ne bi. Pa bi poskusila, vendar… želim biti odkrita, ne želim se igrati z njimi in ga izkoristiti za eno noč. Seveda mi godi njegova pozornost. Toda… Jaz je ne zmorem vračati v enaki meri. Želim, da ko se zgodi, da si oba to neustavljivo želiva. Ampak jaz… Vem, na silo pač ne gre. Če to ni to, potem to res ni to. Pa brez razloga. Ni razložljivo. Da bi obstajala vsaj kakšna stvar, ki bi me odbijala, pa je ni. Nope. Nada. Niente. Vse lastnosti princa na belem konju ima. Samo želim si lahko takega partnerja. Mislim, da v partnerstvu mora biti zaljubljenost. Neka nora živalska privlačnost.

Če bi le poznala recept ali čarobno paličico, s katero bi zamahnila in si zaželela iskrico v meni. Kje najdem ta ogenj?

  • Share/Bookmark

Avdicija

Zapisano pod: Aktualno, Ljubezen, dilema dneva — mojcka ob 18:28, 16.01.2008

Navsezgodej zjutraj1 , ko se še niti braniti ne morem, slišim dilemo dneva. Zakaj si pa ti samska, saj si prijazna, pametna in simpatična? Nekaj RES mora biti narobe s tabo. Očitno je z mano res nemogoče živeti, saj sem “zajebana”, nemogoče se je pogovoriti z menoj, sem lenivec brez primere, sploh pa nisem blond, vitkega stasa, renčim na vsakogar, ki se mi približa, pa vzbujam strah osebam, ki poskušajo priti bližje meni.

Tako sem na messenger prilepila sporočilo: “…’lepa’, prijazna, samska…”. Kljub jutranji uri se je usul plaz sporočil, kaj mi dogaja, če je to klic iz obupa, pa da manjka telefonska številka zraven. Takoj je padla ideja, da bi lahko poleg celovite kampanje z oglasom, letaki, lastno spletno stranjo priredila avdicijo in rešila problem lepega, prijaznega in samskega dekleta. V hipu sem si omislila tajnika, ki bo prebiral prijave in organiziral posamezne termine. Hec mora biti. Tako smo se fino nasmejali in se posvetili delovnim nalogam.

Čez nekaj ur prileti prva prijava na avdicijo, s podrobnim opisom lastnosti. Prvi del je vseboval splošne podatke o kandidatu, kot so ime, datum rojstva, naslov, vedenjske posebnosti. Dodani so še zdravstveni podatki (ni alergičen na zdravila, niti ne na strupe insektov, na prehrambene alergene, nima kroničnih bolezni, niti ne akutnih težav, je redno cepljen, ni poškodovan, niti redno ne jemlje zdravil). V zaključku pa napiše, da so navedeni podatki zavarovani na podlagi Zakona o varstvu osebnih podatkov. Si me predstavljaš? Začnem brati in se začnem tako glasno krohotati, da je še tajnica prišla pogledati, če je vse v redu z mano. Umrla sem od smeha. Izvirno! K sreči ta osebe ne ve natančno, kje delam, sicer bi mi kurir ali pa hitra pošta dostavila osebno. Kap bi me, če bi se to dejansko zgodilo.

V današnjem horoskopu mi piše, da me bodo presenetila čudna ljubezenska sporočila. Ha! Morda je pa dejansko kaj oprijemljivejšega v teh rečeh… :)

Hitim. Pripraviti kriterije za avdicijo. In pregledati še morebitne ostale prijave. :)

  1. tisti, ki me poznajo, vedo, da se ne zbudim do 11. ure, pa čeprav hodim naokrog odprtih oči []
  • Share/Bookmark

 

Blog Blog Arijke | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |