Blog Arijke

Blog (naravne) blondinke

Težko se je iskreno veseliti z dobrim prijateljem, a ne?

Zapisano pod: dilema dneva — mojcka ob 18:50, 19.05.2008

Vesela novica. V službi so mi napovedali napredovanje. S 1.6. Juhej. Sicer je bilo pričakovano, pa vendar. Delovno mesto ostaja, odgovornosti tudi, zatorej ne bo velikih drastičnih sprememb, pa vendar. Navzven sem trezno sprejela novico, se zahvalila, znotraj pa se je vse odbijalo od tal. Moj dragi je bil še bolj vesel in presenečen kot pa jaz sama. Najrajši bi kar zakričala. Hudo. Očitno pa niso vsi tega mnenja. S prijateljem sva skupaj odšla proti domu. Malo sem še zavlečevala z razkritjem novice. Tako skromno, brez velikega pompa mu med pogovorom povem. Prvo vprašanje je bilo, če sem dobila tudi službeni avto. In potem takoj zamenja temo. Okej. Pač, ni “big deal”. Sva se namreč že veliko pogovarjala o tem. Potem pa čez nekaj minut začne z napadom. Kaj to pomeni za mene, če poznam svojo ceno natržišču, da me on ne vidi na tem položaju, kje sploh vidim izziv, če pa bom opravljala isto delo kot do sedaj. Vrtal je vame in mi nikakor ni dal priznanja/pohvale za napredovanje. Njegov namen je bil naseliti črva v mojih možganih, češ da mu bom nekoč hvaležna, ker me je opomnil, da ne bi šla po njegovi poti. In se po domače “nategnila”. Okej. Namena ni dosegel, saj sem prepričana v svojo poklicno pot, v ponujeno, v strategijo podjetja… Ja, pričakovala sem pohvalo. Da bi delil navdušenje z mano. Že zgolj zato, ker je bila to moja velika želja. Ja, povedal je iskreno. Tega mu ne morem zameriti. In morda bi lahko zaznala košček zaskrbljenosti zame, da ne bi bila zapeljana. Pa vendar bi lahko spustil otroka iz sebe1 in se iskreno veselil z menoj. In da mi ne bi “najedal”…

Odziv drugega prijatelja je bil popolnoma drugačen. Klicala sem ga, da ga povprašam, kako je, sploh sem se pozabila pohvaliti. No, pa se le spomnim. On je namreč ful navijal za mene, že takrat, ko sem šla na razgovor. In me tudi kasneje spodbujal. In ob tokratni novici je za trenutek pomolčal, potem pa zajcljal, da je to vendar čudovito in da je ponosen name. Meni so kar solze stopile v oči. Ker sem ga videla, da je zrasel in bil prekleto ponosen name. Da mi je uspelo. Da ga nisem razočarala. Veselil se je mojega uspeha, kot da bi bil njegov. No, saj je. Če ne bi bilo njega, ne vem, če bi mi uspelo. Nisem prepričana.

  1. uporabila sem njegov izraz []
  • Share/Bookmark

 

Blog Blog Arijke | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |