Ko mene več ne bo…
Ko mene več ne bo,
bo vse tako kot zdaj,
in zemlja in nebo
bo pekel in bo raj;
ko mene več ne bo.
Ko mene več ne bo,
bo glasba še igrala,
nekdo ti bo prepeval
in ti se boš smejala;
ko mene več ne bo.
Izmišljenim besedam
nekakšnega poeta,
ki sredi morja čustev
spregleda tvoja leta.
Ti sploh ne veš,
da midva sva vse to
že imela,
da sva v drugačnih časih
vse to že doživela.
Le malo bolj počasiiiiiiiiii
po dolgem in počeeeeeeeeeeeez,
le malo bolj na skritooooooo
in malo bolj zares.
Ko mene več ne bo,
bo smeh otrok postal
in našel se bo kdo,
ki te bo še poznal.
Ko mene več ne bo
Morda te vpraša zame,
kje hodim zadnje čase,
če sem se res spremenil
in sem zaljubljen vase.
Pa mu poveš, da midva
sva to že preživela,
da prav tako kot mnogi
morda preveč želela.
Le malo bolj počasiiiiiiiiiiiiiiiiiii
po dolgem in po čeeeeeeeeeeez,
le malo bolj na skritoooooooo
in malo bolj zares.
Ko mene več ne bo,
bo vse še vedno isto
in hiše in dvorišča
ti parki in igrišča;
ko mene več ne bo.
Ko mene več ne bo.
By Slavko Ivančič1
- ta izvedba mi je ljubša kot pa Eroicina [↩]
