Blog Arijke

Blog (naravne) blondinke

Kdaj je “pametno” razmišljati o skupnem življenju?

Zapisano pod: Ljubezen, dilema dneva — mojcka ob 22:13, 21.03.2008

Hja, najbrž po skoraj dveh mesecih še ne. No, razlika je v tem, kdaj začneš razmišljati in kdaj začneš aktivno delovati v to smer. Seveda je na začetku skupne poti vse sladko in se partnerja težko ločita. Kaj je pa lahko lepšega, ko se zvečer stisneš1, zjutraj pa se lahko še malo pocrkljaš, predno se lotiš projekta stres v službi. Ko te zjutraj predrami vonj kavice in pripravljenega zajtrka ali pa samo poljub za uspešen dan. Baje nisem več šolarka in zadeve se lahko odvijajo hitreje, kot pa pol leta samo držanje za roke – kot v osnovni šoli. Vsekakor me je prijatelj presenetil z vprašanjem, če že kaj razmišljam, da bi se preselila k mojemu dragemu. Halo!? Seveda razmišljam in sanjam, kako bi bilo to pa res nekaj enkratnega. Toda moji starši ga sploh še niso spoznali. Tudi sama ga najbrž še nisem, sedaj se mi samo svita lahko, kaj me čaka. Med jutranjim gužvanjem proti prestolnici sem mu mimogrede omenila pogovor o moji selitvi. Hm, obljubila sem si – nedavno tega nazaj – da svojega lubija nikoli ne bom več prestrašila z mislijo o skupnem življenju, niti ne bom razmišljala tako hitro o tej temi. Niti se s prijateljicami ne bom pogovarjala o tem. Nikoli ne veš, kdaj se bo zarečeni kruh tako naredil, da lahko odpreš svojo pekarno. :) Jasno, da ni nobenega logičnega vzgiba, da bi v tem kratkem času bil skupni brlog povsem normalen. Po drugi strani pa se mi zdi to ena najbolj samoumevnih situacij. Prehitevava čas, prehitevava dogajanje, prehitevava vse, kar mi je bilo poznano. Obema pravzaprav. Ne da bi komplicirala ali pa da bi čutila tresoča kolena, ampak z prenagljeno odločitvijo ne bi rada ogrozila vsega tega, kar imava. Verjamem, da bova začutila, kdaj bo najbolj primeren trenutek.

Me pa taki trenutki, kot so danes, pripravijo do tega, da bi najrajši spakirala in šla v svoj brlog. Pa kaj potem, če je velika noč, se mora zato vse brezpogojno svetiti in jajca morajo biti najlepše pobarvana in vsako leto drugačna? Je potrebno garati, da si pri nedeljskem zajtrku nadvse utrujen2? Morda sem razvajena, ker mi doma ni potrebno veliko migati, se pa zavedam, da bom, ko bom na svoje, morala spremeniti navade gospodinjenja ali pa jih sploh ustvariti. Samo ne mi težiti s spomladansko generalko na sončen dan in frišen sneg. Še dobro, da je za jutri fantastična vremenska napoved – idealna za smučanje. Še dobro, da je tak vreme na dneve, ko sem frej.

Kreiranje skupnega brloga bo popolnoma spontana stvar. Naj bo.

  1. pa čeprav polovica parčka vneto zagovarja spanje v diagonalo in prosto izbiro pokrivala – bolj toplega ali bolj ‘hladnega’ []
  2. in zaradi tega spiš celotno velikonočno vigilijo []
  • Share/Bookmark

Pomlad?

Zapisano pod: Zakaj moji sosedje ne morejo spati? — mojcka ob 18:29, 18.03.2008

Svetovna kombinacija Big foot mame in Ansambla Lojzeta Slaka.
Pa ne samo zato, ker je zanimiva izvedba. Besedilo in melodija – ZAKON!

  • Share/Bookmark

Samoumevnost je v partnerstvu nemogoča!

Zapisano pod: Ljubezen, Šport — mojcka ob 18:04, 18.03.2008

Niti dva meseca še nista minila, odkar nisem več na tržiču. Na trgu samskih. Sem res toliko starejša, da lahko vse poteka s svetlobno hitrostjo? Da se počutim, kot da sva dva stara zakonca, ki sta še vedno zaljubljena in komaj čakata, da se ponovno vidita… Da se mi zdi vse tako samoumevno. Mislim, da v partnerstvu kompliciranje in težačenje brez razloga nimata kaj iskati. Pa vendar se nekateri tega vse preveč poslužujejo. Ne vem, kakšno predstavo imajo o tem, kaj bodo s tem dosegli. Res ne. No, pa tole razpredanje ni namen današnjega zapisa.

Nekatere stvari so res enostavne in se zdijo samoumevne. Nekatere so pa nerazložjive. Meni smučanje pomeni več kot rekreacija, je druženje, je način preživljanja prostega časa. Veliko mi pomeni. Zato mi je bilo v preteklosti nerazumljivo in težko sprejeti dejstvo, da moj bivši – kljub temu, da je bil tudi sam učitelj smučanja in me je za ta šport pravzaprav navdušil on sam – ni smučal z menoj. Ali ni nekaj najlepšega, ko s svojo drago osebo sediš na sedežnici in se malo pocrkljaš? Ko si privoščiš kratek odmor in se skupaj navdušujeta nad snegom in dobro izpeljanimi zavoji. Ko se lahko pritožuješ čez nekatere smučarje, ki se kot piščanci premikajo po progi ali pa čez bordarje, ki se valjajo po snegu tik pod strmino. Bi razumela ne-smučanje z mano, če bi bila res počasna smučarka ali pa da sploh ne bi znala, tako sem se pa sama vedno prilagajala in jaz čakala, da le ne bi izgubil kakšne fure. In se celo navdušila nad celcem… Hkrati pa je smučal z drugimi. Off-road. In mi metal naprej, da bi morala tudi sama napredovati na naslednji nivo, da je smučanje po urejenih strminah dolgčas. Pač ne moremo vsi nositi smuči na hrbtu in se vzpenjati peš pa potem se spustiti v dolino po snegu, ki ga ne znaš voziti1.

Veselim se naslednjega vikenda, ki bo podaljšan, na smučah, v Italiji. Pa ne samo zaradi novozapadlega snega, ampak predvsem zaradi smučanja in mojega dragega. Že samo to, da je želel preizkusiti “mojo drogo”, ampak zato, ker si bo ‘od ust’ odtrgal dopust2 in ker bova skupaj smučala in preganjala borderje. Verjamem, da se mu smučanje ne zdi samoumevno in da boleči udje niso zabavni. In da ne gre z mano samo zato, da bi preganjal morebitne, navidezne, potencialne snubce. Ki mu niti v najboljših dnevih ne bi segli do peta.

  1. poudarek je na ‘ne morem’, zaradi hrbta []
  2. kar je skorajda neverjetno []
  • Share/Bookmark

Ko mene več ne bo…

Zapisano pod: Glasba, Ljubezen — mojcka ob 11:56, 1.03.2008

Ko mene več ne bo,
bo vse tako kot zdaj,
in zemlja in nebo
bo pekel in bo raj;
ko mene več ne bo.

Ko mene več ne bo,
bo glasba še igrala,
nekdo ti bo prepeval
in ti se boš smejala;
ko mene več ne bo.

Izmišljenim besedam
nekakšnega poeta,
ki sredi morja čustev
spregleda tvoja leta.

Ti sploh ne veš,
da midva sva vse to
že imela,
da sva v drugačnih časih
vse to že doživela.

Le malo bolj počasiiiiiiiiii
po dolgem in počeeeeeeeeeeeez,
le malo bolj na skritooooooo
in malo bolj zares.

Ko mene več ne bo,
bo smeh otrok postal
in našel se bo kdo,
ki te bo še poznal.
Ko mene več ne bo

Morda te vpraša zame,
kje hodim zadnje čase,
če sem se res spremenil
in sem zaljubljen vase.
Pa mu poveš, da midva
sva to že preživela,
da prav tako kot mnogi
morda preveč želela.

Le malo bolj počasiiiiiiiiiiiiiiiiiii
po dolgem in po čeeeeeeeeeeez,
le malo bolj na skritoooooooo
in malo bolj zares.

Ko mene več ne bo,
bo vse še vedno isto
in hiše in dvorišča
ti parki in igrišča;
ko mene več ne bo.

Ko mene več ne bo.

 

By Slavko Ivančič1

  1. ta izvedba mi je ljubša kot pa Eroicina []
  • Share/Bookmark

 

Blog Blog Arijke | Zagotavlja SiOL | O Sistemu |