Blog Arijke

Ste zaključili z izobraževanjem, pa zaradi pomanjkanja izkušenj ne dobite zaposlitve?
Ste visoko motiviran iskalec zaposlitve na področju trženja?
Ali pa ste že izkušen strokovnjak na področju zavarovalništva z dovoljenji?

Ste komunikativna, energična, iznajdljiva, samoiniciativna, urejena, razgledana oseba z visokošolsko ali srednješolsko strokovno izobrazbo ekonomskih ali drugih smeri? Ste izkušeni tržniki zavarovanj ali drugih storitev, imate vozniški izpit B kategorije in lastno vozilo?

Nudimo vam zaposlitev na delovnem mestu finančno zavarovalnega strokovnjaka za daljše obdobje v kraju vašega bivanja. Temeljni kamen našega poslovanja je odlično svetovanje strankam z osebnim pristopom in pravo izbiro med pestro paleto produktov skupine Triglav. Kandidatom nudimo uvodno izobraževanje vrhunskih strokovnjakov, mentorstvo na terenu in stalno podporo za dosego zastavljenih ciljev in pridobitev vseh potrebnih licenc. Popoldanski urnik vam omogoča več časa za prostočasne aktivnosti.

Za več informacij pošljite mail s svojimi kontaktnimi podatki (neda36(at)gmail.com).

Rada ustavim štoparjem, posebej starejšim. Zadnjič je v Bohinju¹ pri hotelu štopal en res prileten starček. Ustavim: “Kam pa kam gospod?” Pa pravi, da ravno danes avtobus ne vozi ob tej uri in da bi šel rad do Ribčevega Laza, kjer ima parkiran avto. Šel je okrog jezera in bil na smrt utrujen. Med vožnjo smo malce poklepetali, pa ga vprašam, koliko je star. Mislim, da je rekel dobrih 80. Ja, častitljiva starost. Da sta vsako leto z ženo prihajala sem na dopust, sedaj pa sam prihaja. In izjava dneva? “A vesta, kaj me ohranja pri življenju? Čista hudobija!”

Se strinjam. Le tako preživiš.

1. Saj vsi vemo, da Bohinja na zemljevidu ni,a  ne? [↩]

Ja, tudi jaz nisem mogla verjeti. Pravzaprav še vedno ne verjamem. Čutila sem, da mi je padla odpornost in sem kar pričakovala strica herpesa ali teto angino. Včeraj zvečer si pripravim večerjo, ko ugotovim, da imam mehurček na ustih, in to konkretno velikega čez zgornjo ustnico. Ne noooo… Preizkusila sem vse možne preparate, mazila, uroke, pa nisem našla nič delujočega. In običajno se mi celi dva tedna in več. Ah ja. Nekaj časa nazaj sem pri njih kupila balzam za ustnice. Na prvi pogled pregrešno drag. Resnično deluje! Takoj sem ga nanesla in čez dobro uro herpesa na moji zgornji ustnici ni bilo več. Res! Najmanj šestnajstkrat sem preverila, da se ni slučajno prestavil ali pa da jaz tako slabo vidim. Skratka, deluje. JUHEJ!

Pa tudi če bi herpes izginil v enem dnevu, bi bila presenečena.

Vesela novica. V službi so mi napovedali napredovanje. S 1.6. Juhej. Sicer je bilo pričakovano, pa vendar. Delovno mesto ostaja, odgovornosti tudi, zatorej ne bo velikih drastičnih sprememb, pa vendar. Navzven sem trezno sprejela novico, se zahvalila, znotraj pa se je vse odbijalo od tal. Moj dragi je bil še bolj vesel in presenečen kot pa jaz sama. Najrajši bi kar zakričala. Hudo. Očitno pa niso vsi tega mnenja. S prijateljem sva skupaj odšla proti domu. Malo sem še zavlečevala z razkritjem novice. Tako skromno, brez velikega pompa mu med pogovorom povem. Prvo vprašanje je bilo, če sem dobila tudi službeni avto. In potem takoj zamenja temo. Okej. Pač, ni “big deal”. Sva se namreč že veliko pogovarjala o tem. Potem pa čez nekaj minut začne z napadom. Kaj to pomeni za mene, če poznam svojo ceno natržišču, da me on ne vidi na tem položaju, kje sploh vidim izziv, če pa bom opravljala isto delo kot do sedaj. Vrtal je vame in mi nikakor ni dal priznanja/pohvale za napredovanje. Njegov namen je bil naseliti črva v mojih možganih, češ da mu bom nekoč hvaležna, ker me je opomnil, da ne bi šla po njegovi poti. In se po domače “nategnila”. Okej. Namena ni dosegel, saj sem prepričana v svojo poklicno pot, v ponujeno, v strategijo podjetja… Ja, pričakovala sem pohvalo. Da bi delil navdušenje z mano. Že zgolj zato, ker je bila to moja velika želja. Ja, povedal je iskreno. Tega mu ne morem zameriti. In morda bi lahko zaznala košček zaskrbljenosti zame, da ne bi bila zapeljana. Pa vendar bi lahko spustil otroka iz sebe¹ in se iskreno veselil z menoj. In da mi ne bi “najedal”…

Odziv drugega prijatelja je bil popolnoma drugačen. Klicala sem ga, da ga povprašam, kako je, sploh sem se pozabila pohvaliti. No, pa se le spomnim. On je namreč ful navijal za mene, že takrat, ko sem šla na razgovor. In me tudi kasneje spodbujal. In ob tokratni novici je za trenutek pomolčal, potem pa zajcljal, da je to vendar čudovito in da je ponosen name. Meni so kar solze stopile v oči. Ker sem ga videla, da je zrasel in bil prekleto ponosen name. Da mi je uspelo. Da ga nisem razočarala. Veselil se je mojega uspeha, kot da bi bil njegov. No, saj je. Če ne bi bilo njega, ne vem, če bi mi uspelo. Nisem prepričana.

1. uporabila sem njegov izraz [↩]

Ne, smučarske sezone še ni konec, čeprav tole “never ending” deževje že načenja moje potrpljenje. In sneg na Hribu vztrajno kopni. Toda mene je moj dragi presenetil z vrhunskimi smučarskimi palicami znamke Leki z novim sistemom za vpenjanje. Čist hude. Pravi, da so čarobne. Preizkusila sem jih že in res se z njimi drugače smuča¹. Ko sem jih prinesla domov, sem dala rokavice gor in jih vpela in jih kar imela v rokah… Potem bi jih pa dala zraven mene spati, pa… sem jih pustila v vidnem polju, sem se ponoči zbudila in jih gledala… ČIST HUDE!

1. tu mislim predvsem na položaj rok med vožnjo [↩]

Že cel teden se zabavam na svoj račun¹. Sem pač svetlolasa deklična z modrimi očmi in skladno postavo. Morda nisem najbolj pristojna za podajanje mnenj o sebi, ampak potrebno je podati neko oceno ’stanja’, glede na to, da na blogu nimam objavljene svoje slike². Velikokrat slišim o sebi take in drugačne zgodbice, ampak tale pa presega vse do sedaj slišane. Baje sem ‘Radodajka’. To besedo sem si sposodila pri Ireni. Med vrsticami lahko preberete, da je to dekle s celim kupom tipov, a nobenim pravim. Če razvijem to teorijo dalje, bi to pomenilo, da se Radodajka ‘daje dol’ s polovico mesta. Vsaj. In to vsakič z drugim. Že tu se ta trditev zamaje. Če je neka stvar dobra in uživam v njej, potem si zagotovo želim ponovitve. Baje da si me fantje podajajo med seboj, da letam iz cveta na cvet. Ne, izkušnje kažejo, da se me bojijo - v smislu, da mi niti do kolen ne sežejo (tudi če bi jih slučajno želela menjati kot spodnje hlačke, ne bi šlo). Prijateljica je to izjavo komentirala takole: “Veš kaj, to se je pa konkretno zlagala. Saj se nisi dala s polovico dol, ampak s tremi od štirih. Naj se prepriča…”. Hehe.

Nadalje sem anoreksična psiho blondinka. Pri svojih 173 cm in 64 kg nič ne kaže na anoreksijo (no ok, priznam, zelo drobna zapestja imam). Recimo da sem skladna in da lahko oblečem krilo brez kakšnih hujših posledic³. Psiho? Ok, tu je nekaj resnice. Sem pač čudna. Imam stalno napotnico za Begunje⁴ - gor se lahko oglasim po potrebi. To pride z menoj v paketu. Blondinka sem pa res. In na to sem ponosna. Ni nas veliko naravnih. Grozno dobro se mi zdi, ko se kar nekaj deklet barva in plačuje bajne dinačke frizerjem, da bi imele tako barvo, meni pa ni treba - verjemite, da privarčujem kar zajetno vsoto evrov. Pač ne morajo biti vse take kot jaz⁵. In ker sem blond, sem tudi puhoglavka. Seveda, potrdilo o opravljeni diplomi sem kupila v Bosni, magisterij prava bom pa vsak čas zaključila - nič čudnega, če sem se pa - predvidevam - dala dol z vsemi asistenti in nosilci predmetov.

Niti nimam riti niti prsi. Prsi res nimam kot Pamela Anderson, ampak recimo temu tako, da imam nekaj za spraviti v nedrček. Kar se pa riti tiče, pa naj povem, da hlače na meni niso kot prazna vreča krompirja. Da ne pozabim omeniti mojih ’seks ročajev’, rešilnega obroča…

Tudi fensi sem. Kar se tepe s trditvijo, da rada šotorim. Ker za fensi bejbo se spodobi dopust na Kubi all inclusive, ne pa divje kampiranje nekje na obali.

Pravijo, da dokler se govori o tebi, si živ; baje da je tudi najslabša reklama dobra reklama; da bi se morala sekirati, če se ne bi govorilo o meni. Kot sem že uvodoma povedala, se blazno zabavam. Na svoj račun. Ker nekatere trditve mi pravzaprav laskajo. Npr. da nimam riti. Seveda je nevoščljivost v igri. Nisem kriva, da sem simpatična in da se dobro počutim v fantovski družbi⁶. In da sem uspela očarati vsaj polovico mesta. In se za povrh še dati z njimi dol. Če bi nevoščljivost gorela, potem Slovenija ne bi obstajala. Sem prepričana. Sploh pa ne razumem, zakaj jih tako zelo zanimam. Kje se najdejo vsi ti podatki (da sem zajebana, fensi, ‘plehpička’). Najbrž dobro dela domišljija in samopodoba žene misel po vseh bregovih, brez meja. In težko se je sprijazniti z dejstvom, da mi niti do kolen ne sežejo. Bi se pa rada soočila s to osebo. Ki metako neznansko zabava. Časa ima najbrž čez glavo, če toliko razmišlja o meni in dela pravcato raziskavo. Morda kaj novega izvem o sebi.

Sem takšna, ker sem živa (Faraoni). Naporno je biti blond. In simpatična povrhu. Morda to pride v paketu. Sem totalno sprijaznena s tem. Rajši to kot pa da bi bila kakšna zafrustrirana nevoščljiva zdolgočasena …

1. no, se moram pohvaliti, ker velika večina se ne zna smejati na svoj račun [↩]
2. ne še [↩]
3. ampak to je samo moje mnenje [↩]
4. gorenjska psihiatrična bolnica [↩]
5. še dobro [↩]
6. katera se pa ne [↩]

Hja, najbrž po skoraj dveh mesecih še ne. No, razlika je v tem, kdaj začneš razmišljati in kdaj začneš aktivno delovati v to smer. Seveda je na začetku skupne poti vse sladko in se partnerja težko ločita. Kaj je pa lahko lepšega, ko se zvečer stisneš¹, zjutraj pa se lahko še malo pocrkljaš, predno se lotiš projekta stres v službi. Ko te zjutraj predrami vonj kavice in pripravljenega zajtrka ali pa samo poljub za uspešen dan. Baje nisem več šolarka in zadeve se lahko odvijajo hitreje, kot pa pol leta samo držanje za roke - kot v osnovni šoli. Vsekakor me je prijatelj presenetil z vprašanjem, če že kaj razmišljam, da bi se preselila k mojemu dragemu. Halo!? Seveda razmišljam in sanjam, kako bi bilo to pa res nekaj enkratnega. Toda moji starši ga sploh še niso spoznali. Tudi sama ga najbrž še nisem, sedaj se mi samo svita lahko, kaj me čaka. Med jutranjim gužvanjem proti prestolnici sem mu mimogrede omenila pogovor o moji selitvi. Hm, obljubila sem si - nedavno tega nazaj - da svojega lubija nikoli ne bom več prestrašila z mislijo o skupnem življenju, niti ne bom razmišljala tako hitro o tej temi. Niti se s prijateljicami ne bom pogovarjala o tem. Nikoli ne veš, kdaj se bo zarečeni kruh tako naredil, da lahko odpreš svojo pekarno. Jasno, da ni nobenega logičnega vzgiba, da bi v tem kratkem času bil skupni brlog povsem normalen. Po drugi strani pa se mi zdi to ena najbolj samoumevnih situacij. Prehitevava čas, prehitevava dogajanje, prehitevava vse, kar mi je bilo poznano. Obema pravzaprav. Ne da bi komplicirala ali pa da bi čutila tresoča kolena, ampak z prenagljeno odločitvijo ne bi rada ogrozila vsega tega, kar imava. Verjamem, da bova začutila, kdaj bo najbolj primeren trenutek.

Me pa taki trenutki, kot so danes, pripravijo do tega, da bi najrajši spakirala in šla v svoj brlog. Pa kaj potem, če je velika noč, se mora zato vse brezpogojno svetiti in jajca morajo biti najlepše pobarvana in vsako leto drugačna? Je potrebno garati, da si pri nedeljskem zajtrku nadvse utrujen²? Morda sem razvajena, ker mi doma ni potrebno veliko migati, se pa zavedam, da bom, ko bom na svoje, morala spremeniti navade gospodinjenja ali pa jih sploh ustvariti. Samo ne mi težiti s spomladansko generalko na sončen dan in frišen sneg. Še dobro, da je za jutri fantastična vremenska napoved - idealna za smučanje. Še dobro, da je tak vreme na dneve, ko sem frej.

Kreiranje skupnega brloga bo popolnoma spontana stvar. Naj bo.

1. pa čeprav polovica parčka vneto zagovarja spanje v diagonalo in prosto izbiro pokrivala - bolj toplega ali bolj ‘hladnega’ [↩]
2. in zaradi tega spiš celotno velikonočno vigilijo [↩]

Svetovna kombinacija Big foot mame in Ansambla Lojzeta Slaka.
Pa ne samo zato, ker je zanimiva izvedba. Besedilo in melodija - ZAKON!

Niti dva meseca še nista minila, odkar nisem več na tržiču. Na trgu samskih. Sem res toliko starejša, da lahko vse poteka s svetlobno hitrostjo? Da se počutim, kot da sva dva stara zakonca, ki sta še vedno zaljubljena in komaj čakata, da se ponovno vidita… Da se mi zdi vse tako samoumevno. Mislim, da v partnerstvu kompliciranje in težačenje brez razloga nimata kaj iskati. Pa vendar se nekateri tega vse preveč poslužujejo. Ne vem, kakšno predstavo imajo o tem, kaj bodo s tem dosegli. Res ne. No, pa tole razpredanje ni namen današnjega zapisa.

Nekatere stvari so res enostavne in se zdijo samoumevne. Nekatere so pa nerazložjive. Meni smučanje pomeni več kot rekreacija, je druženje, je način preživljanja prostega časa. Veliko mi pomeni. Zato mi je bilo v preteklosti nerazumljivo in težko sprejeti dejstvo, da moj bivši - kljub temu, da je bil tudi sam učitelj smučanja in me je za ta šport pravzaprav navdušil on sam - ni smučal z menoj. Ali ni nekaj najlepšega, ko s svojo drago osebo sediš na sedežnici in se malo pocrkljaš? Ko si privoščiš kratek odmor in se skupaj navdušujeta nad snegom in dobro izpeljanimi zavoji. Ko se lahko pritožuješ čez nekatere smučarje, ki se kot piščanci premikajo po progi ali pa čez bordarje, ki se valjajo po snegu tik pod strmino. Bi razumela ne-smučanje z mano, če bi bila res počasna smučarka ali pa da sploh ne bi znala, tako sem se pa sama vedno prilagajala in jaz čakala, da le ne bi izgubil kakšne fure. In se celo navdušila nad celcem… Hkrati pa je smučal z drugimi. Off-road. In mi metal naprej, da bi morala tudi sama napredovati na naslednji nivo, da je smučanje po urejenih strminah dolgčas. Pač ne moremo vsi nositi smuči na hrbtu in se vzpenjati peš pa potem se spustiti v dolino po snegu, ki ga ne znaš voziti¹.

Veselim se naslednjega vikenda, ki bo podaljšan, na smučah, v Italiji. Pa ne samo zaradi novozapadlega snega, ampak predvsem zaradi smučanja in mojega dragega. Že samo to, da je želel preizkusiti “mojo drogo”, ampak zato, ker si bo ‘od ust’ odtrgal dopust² in ker bova skupaj smučala in preganjala borderje. Verjamem, da se mu smučanje ne zdi samoumevno in da boleči udje niso zabavni. In da ne gre z mano samo zato, da bi preganjal morebitne, navidezne, potencialne snubce. Ki mu niti v najboljših dnevih ne bi segli do peta.

1. poudarek je na ‘ne morem’, zaradi hrbta [↩]
2. kar je skorajda neverjetno [↩]

Ko mene več ne bo,
bo vse tako kot zdaj,
in zemlja in nebo
bo pekel in bo raj;
ko mene več ne bo.

Ko mene več ne bo,
bo glasba še igrala,
nekdo ti bo prepeval
in ti se boš smejala;
ko mene več ne bo.

Izmišljenim besedam
nekakšnega poeta,
ki sredi morja čustev
spregleda tvoja leta.

Ti sploh ne veš,
da midva sva vse to
že imela,
da sva v drugačnih časih
vse to že doživela.

Le malo bolj počasiiiiiiiiii
po dolgem in počeeeeeeeeeeeez,
le malo bolj na skritooooooo
in malo bolj zares.

Ko mene več ne bo,
bo smeh otrok postal
in našel se bo kdo,
ki te bo še poznal.
Ko mene več ne bo

Morda te vpraša zame,
kje hodim zadnje čase,
če sem se res spremenil
in sem zaljubljen vase.
Pa mu poveš, da midva
sva to že preživela,
da prav tako kot mnogi
morda preveč želela.

Le malo bolj počasiiiiiiiiiiiiiiiiiii
po dolgem in po čeeeeeeeeeeez,
le malo bolj na skritoooooooo
in malo bolj zares.

Ko mene več ne bo,
bo vse še vedno isto
in hiše in dvorišča
ti parki in igrišča;
ko mene več ne bo.

Ko mene več ne bo.

By Slavko Ivančič¹

1. ta izvedba mi je ljubša kot pa Eroicina [↩]